Kaj je psihoterapija

Nekaj več o psihoterapiji : Psiho-terapija v dobesednem prevodu pomeni zdravljenje duše. Psihoterapija je zdravljenje s pogovorom in ponudbo kakovostnega medosebnega odnosa. Je zaupen in varen »prostor«, kjer se lahko odkrito pogovorite o svojih stiskah, izkušnjah, sanjah, občutkih in mislih… V terapevtskem procesu sta klient in terapevt zaveznika. Pomagamo vam, da ozaveščate skrite (nezavedne) vzroke svojih težav, čustev in vedenj in jih postopno odpravljate.
Definicija psihoterapije iz avstrijskega zakona o psihoterapiji: “Psihoterapija je naučeno, celostno, zavestno in načrtovano obravnavanje psihosocialno in psihosomatsko pogojenih duševnih motenj in bolezenskih stanj z znanstveno utemeljenimi psihoterapevtskimi metodami v interakciji ene ali več obravnavanih oseb z enim ali več psihoterapevti. Cilj obravnave je olajšati ali odpraviti simptome, spremeniti moteče drže in vedenjske vzorce ter podpirati osebnostno rast in zdravje obravnavanih.” Še krajšo definicijo psihoterapije pa je podal Sigmund Freud: “Psihoterapija je zdravljenje s pogovorom.”
Sodobna definicija psihoterapijo opredeljuje kot samostojno znanstveno-strokovno disciplino, ki se ukvarja z zdravljenjem duševnih težav oz. motenj s psihoterapevtskimi metodami, ki jih izvaja usposobljen strokovnjak-psihoterapevt.

Komu je namenjena?

Psihoterapija je namenjena vsakemu, ki si želi odpraviti ali zmanjšati vpliv sprožilcev in vzrokov, ki mu povzročajo težave v vsakdanjem življenju, in s tem izboljšati kakovost svojega življenja.Če se srečujete z eno ali več težavami (morda tudi s katero izmed spodaj navedenih), jih lahko razrešite skupaj s psihoterapevtom.

  • Počutim se slabo brez razloga
  • Odvisen sem od partnerja in njegove pozornosti
  • Tesnoba ali napadi panike
  • Počutim se bolnega, a vsi moji medicinski izvidi so v redu.
  • Izogibam se nekaterih stvari, čeprav bi jih rad počel.
  • Pogosto imam strah pred avtoritetami
.
  • Težko zaspim in se pogosto prebujam.
  • Mučim se z mislimi, o katerih ne bi mogel z nikomer govoriti (more, občutja stresa, sovraštva).
  • Počutim se brezvoljnega, izčrpanega in stalno obremenjenega.
  • Sem v obremenjujoči prelomni situaciji (smrt bližnjega, ločitev, brezposelnost).
  • Pogosto sem potrt in brez veselja do življenja.
  • Nimam samozavesti in slaba samopodoba
  • Živim v težavnem odnosu, ki mi ne da dihati.
  • Rad bi izboljšal svoje odnose.
  • Moji otroci potrebujejo mojo oporo, in to me preobremenjuje.
  • Težave z izražanjem lastnega mnjenja
.
  • Emocionalni izbruhi.
  • Občutki krivde in sramu.

Kaj je psihoanaliza in kako poteka?

S psihoanalizo je mogoče razrešiti raznoliko psihološko in telesno simptomatiko, ki se lahko kaže kot posledica zavestne ali nezavedne duševne stiske. Pomembno je poudariti, da se v psihoanalitičnem procesu ne ukvarjamo neposredno z razreševanjem problematične simptomatike, temveč z ozaveščanjem življenjske situacije, ki je privedla do njenega nastanka.

Za psihoanalitsko psihoterapijo je značilno, da se pri psihoterapevtskem delu psihoanalitik in klient osredotočata na ozaveščanje klientovega nezavednega – na razširitev klientovega védenja o njegovem lastnem notranjem svetu. Med psihoanalitskim procesom se tako klientu postopoma in v njegovem lastnem ritmu lahko razkriva globlji vpogled tako v njegove sedanje in pretekle odnose kot tudi v njegov način bivanja, kar pripomore h globinskim in dolgoročnim osebnostnim in čustvenim spremembam.

Soočanje s svojim notranjim doživljanjem, ki nas je pripeljalo v stisko, ni lahko, zato posameznik poleg čustvene opore potrebuje čas, da se lahko ustrezno pripravi ter postopoma privadi na nova spoznanja o sebi. Prav zaradi prilagodljivosti osebnemu ritmu posameznika je psihoanaliza večinoma dolgotrajen in zelo oseben proces, ki lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let.

Pred vstopom v psihoanalitski proces se mora klient s psihoanalitikom dogovoriti za tri do pet uvodnih srečanj, na katerih lahko klient analitiku predstavi razlog za vključitev v terapijo in na katerih skupaj ugotovita, ali bi bila psihoanalitska psihoterapija primerna zanj. Analitik na teh srečanjih ugotavlja tudi, ali je klient dovolj motiviran za psihoanalizo. Ob koncu uvodnih srečanj se v primeru odločitve za nadaljevanje dogovorita tudi glede pogostosti in settinga obravnave.

Pogostost srečanj je lahko od enkrat do petkrat na teden. Če si klient želi resnično intenziven psihoanalitski proces ter je motiviran za delo in doseganje globlje osebnostne spremembe, mu psihoanalitik praviloma predlaga najmanj dve ali tri srečanja na teden, v klasičnem psihoanalitskem settingu (na kavču). Če pa želi klient zgolj razrešiti specifične težave s širšim prepoznavanjem njihovega konteksta, se lahko dogovorita za srečanja enkrat na teden, v standardnem psihoterapevtskem settingu (sedeč nasproti drug drugemu, na stolih). Posamezno srečanje traja 45 minut, dolžina psihoanalitske obravnave pa je v celoti odvisna od posameznika, njegovih osebnostnih lastnosti in narave njegove stiske.

Čeprav se je psihoanaliza po Freudu zelo razvila in utrdila svoj položaj, tako v medicin kot tudi v širšem družbenem kontekstu, njeno osnovno načelo in naloga, ki jo ima klient v psihoanalitskem procesu, ostajata taka, kot v obdobju Sigmunda Freuda: »Brez cenzure povedati vse, kar vam pride na misel.«

 

 

© Psihoanaliza in psihoterapija Rostan